BEŽEČI KLOP IN STRTO SRCE

Kolikor bolj si je Tom prizadeval, da bi zbral svoje misli
ob knjigi, toliko bolj so mu blodile. Zato je naposled zavzdihnil,
zazdehal in se vdal v usodo. Zdelo se mu je, da sploh ne bo več
opoldanskega odmora. Zrak je bil povsem zadušljiv. Nobena
sapica se ni zganila. Ni si bilo mogoče misliti bolj zaspanega
dne. Uspavajoče mrmranje petindvajsetih učencev pri učenju
je umirjalo duha tako čarobno kakor brenčanje čebel. Tam
daleč na žarečem soncu je Cardiffov hrib vzdigoval svoja mehka
zelena pobočja skozi bleščeči se vročinski mrč; daljava mu je
dajala škrlaten nadih; nekaj ptic se je lenobno nosilo na krilih
visoko v zraku; sicer ni bilo videti nobenega drugega živega
bitja kot nekaj krav, in te so spale. Tomovo srce je hrepenelo
po prostosti, ali da bi vsaj imel kaj zanimivega, da bi mu minil
ta pusti čas. Roka mu je zašla v žep in obraz mu je zažarel
hvaležnosti, ki je bila molitev, čeprav Tom tega ni vedel. Potem
je naskrivoma potegnil iz žepa škatlico za vžigalke. Izpustil je
klopa in ga postavil na dolgo klop. Verjetno je tudi živalca ta
trenutek zasijala v hvaležnosti, ki je bila nekakšna molitev,
vendar prezgodaj, zakaj ko se je klop hvaležno odpravil, da bi
odpotoval, ga je Tom zasuknil z iglo, da jo je moral ubrati v
drugo smer
Zraven Toma je sedel njegov najboljši prijatel, trpel je
prav tako kakor dotlej Tom, in zdaj je pri priči pokazal globoko
in hvaležno zanimanje za to kratkočasje. Ta najboljši prijatelj
je bil Joe Harper. Ves teden sta si bila dečka nerazdružljiva
prijatelja, ob sobotah pa bojujoča se sovražnika. Joe je vzel
iz zaviha pri suknjiču iglo in začel še s svoje strani naganjati
ujetnika. Igra je bila bolj in bolj zanimiva. Kmalu je Tom rekel,
da motita drug drugega, tako da nobeden nima dovolj od
klopa. Zato je položil na klop Joejevo tablico in potegnil na
njej črto po sredi z vrha do dna
»Dokler bo na tvoji strani, je rekel, »ga lahko bezaš in
jaz ga bom puščal pri miru; če pa mu boš dal uiti na mojo
stran, ga moraš pustiti pri miru, dokler ga bom lahko zadrževal
da ne gre spet čez.
»Velja, kar začni; poženi ga.«
Klop je kmalu pobenil Tomu in prekoračil ravnik. Joe
ga je nekaj časa pestil, potem mu je ušel in spet prekoračil