TOM SE IGRA, BOJUJE IN SKRIJE

»Tom !
Nič odgovora,
》Tom !
Nič odgovora
»Le kaj se je zgodilo s tem dečkom? Hej, TOM!
Nič odgovora
Stara gospa si je potegnila naočnike navzdol in gledala
čeznje po sobi; potem jih je potisnila gor in gledala pod njimi.
Za tako majhno rečjo, kot je deček, ni skoraj nikoli ali pa
sploh nikoli gledala skoznje; to so bili njeni slavnostni naočniki,
ponos njenega srca, narejeni zavoljo »imenitnosti«, ne za
gledanje prav tako bi bila lahko gledala skozi dva obodca
s kuhinjske peči. Za trenutek je bila videti osupla, potem je
rekla, ne kričé, pa vendar dovolj glasno, da jo je slišalo pohištvo
No, to pa rečem, če te dobim, bom
Stavka ni končala, zakaj medtem se je že sklonila in začela
suvati z metlo pod posteljo, pa je potrebovala sapo, da je
poudarjala sunke z njo. Ali k življenju ni obudila nič drugega
kot mačko

Temu fantu pa res ne poznam para!
Šla je k odprtim durim, stopila mednje in gledala po
podprtih paradižnikih in po grmičih kristavca-samo to ji je
rastlo na vrtu. Toma nikjer. Zato je povzdignila glas v kot,
preračunan na daljavo, in zavpila
》He-e-el Tom!《
Za njo je nekaj zašumelo in obrnila se je ravno še o praverm
času, da je zgrabila majhnega dečka za krajec jopiča in ustavila
njegov beg
Tako! Lahko bi se bila domislila shrambe. Kai pa si
počenjal notri?«
Nič.
»Nič! Samo roke si poglej. Pa usta tudi. Kakšna reč pa
je to ?
»Ne vem, teta.«
»No, jaz pa vem. Marmelada je tonič drugega. Ne vem
kolikokrat sem ti že rekla, da te denem iz kože, če je ne boš
pustil pri miru. Podaj mi šibo.

Se nadaljuje........